Volčji potok je bil tokrat priča obredu na prostem, kjer sva bila deležna vseh njegovih adutov zelenja in cvetenja. Takt sva lovila od zgodnjih ur priprav, do sončnega zahoda. A melodija nama je ustrezala in hitro sva našla ritem. Lucija in Samo, ki se z glasbo ukvarjata tudi profesionalno, sta se odločila za noto z nevsiljivim retro pridihom. To nama je vsekakor odprlo prostor, da sva lažje odkrila svoje momente, gibe, nasmehe, dotike ali le igro barv, ki so z najinim objektivom postali zapisani v notnem črtovju njunega albuma. In odprt prostor v zelenju na trati, posuti s cvetnimi listi je le še poudaril sozvočje dogodka.

In če sva se v prvem stavku vrtela med najbolj simpatičnim orkestrom deklet in fantov, ki so med oblačenjem pražnje toalete trosili dobro voljo……sva v drugem, ob nežnih zvokih klasike, lovila harmonijo obreda, dueta mladoporočencev, senc sončnega dne, zrcaljenja in odsevov ter dehteče okolice. Nežni etidi dogajanja je pavzo nagajivo in zvezdniško prisolila solistka – psička neveste in ženina. Luštno, kosmato in všečno!!!

Tretji stavek je bi intermezzo, samo za par. Neverjeten razgled s strehe kristalne palače v Ljubljani nam je bil dovoljen s podpisi na lastno odgovornost!!! A sreča je bila tudi tokrat dirigent pogumnim, kar dokazuje edinstvena panorama streh Ljubljane in nevestinega krila v objemu retro kravate, s spektakularnim zahodom ali pred njim. Oglatost ruralnega v kontrastu s tančicami. In zadnji stavek? Zaključili smo nekako kot smo začeli, v veseli družbi poročnega benda, ki je vzdrževal vzdušje in ponudil mnogo zvrsti zabavnih in/ali čustvenih klikov na najino digitalno črtovje. In ko je glasba utihnila, je v najinih ušesih še vedno odmeval mešanica jazza in klasike z njunega koncerta in nestrpno sva čakala, da pregledava cel opus na najinih digitalnih notnih zvezkih.

Opus, kjer je bilo vsako delo zapisano posebej za klarinet in violino Lucije in Sama.